|
 |
|
|
|
Avtor
|
Komentar
|
SFronta
g. Zdraha
Posts: 713
(31/12/02 3:23)
|
Franc Zupančič: Dnevnik 1914-1918
Avtor: Zupančič, Franc
Naslov: Dnevnik 1914-1918
Izdajatelj: Slovenska matica, Ljubljana, 1998
Fizični opis: fotografije, 320 strani, 22 cm
ISBN: 961-213-057-4
Naj dnevnik Franca Zupančiča predstavi kar njegova vnukinja Jasmina Pogačnik:
Franc Zupančič: Dnevnik 1914-1918
Ciprese s Tolstojevega groba
V življenju nas spremljajo spomini na stare starše, s katerimi smo preživljali otroštvo. Moj ded po očetovi strani pa je umrl davnega leta 1946, to je precej pred mojim rojstvom, zato o njem nisem vedela prav dosti. Bila sem še otrok, ko mi je stara mama pokazala šop posušenega šavja v nekem vijoličnem zvezku s komentarjem, da so to "ciprese s Tolstojevega groba", ki naj bi jih njen mož prinesel s seboj iz Rusije, vendar mi zadeva ni vzbudila nobenega zanimanja. Desetletja kasneje pa sem med pregledovanjem vsebine starega predalnika odkrila snopiče starega papirja, zvežčiče, beležke in porumenele fotografije. K sreči ni bilo nikoli v bližini kakšne vestne gospodinje, ki bi "nekoristno nesnago" pregnala in vzpostavila higieničen red. Od takrat, ko so mi prvič prišli v roke ti papirji in sem v njih razpoznala življenjsko zgodbo mojega deda kot nadporočnika avstroogrske vojske med prvo svetovno vojno, pa do trenutka, ko sem zapuščino zbrala in ob računalniku pričela zapiske urejati in prepisovati, je minilo spet kar nekaj let. Po kronološkem redu razvrščenih devet knjižic je predstavljalo dnevnik, ki ga je ded pisal neprekinjeno od 24.12.1914, ko so ga poslali prvič na fronto, do 21.9.1918, ko se je vrnil iz ruskega ujetništva.
Bilo je, kot bi me vrtinec potegnil v čas pred 80 in več leti. Z vsako naslednjo dnevniško knjižico je postajala zgodba čedalje bolj napeta. Spoznavala sem človeka, ki se je postopoma spreminjal od popolnega tujca v dobrega znanca. Pravzaprav tudi moj oče in stara mama takega Franca Zupančiča nista mogla poznati, saj sta vstopila v njegovo življenje šele leta zatem, ko je preživel in zapisal svojo odisejado po evropskih bojiščih.
Geometer postane poročnik
Postopoma se je ob prepisovanju začela luščiti iz zapiskov podoba vitalnega moža v cvetu tridesetega leta; izobraženca, ki je kot samostojni geometer tri leta pred izbruhom vojne nastopil državno službo v Kranju. Bil je "ledig in frej", duhovit in družaben. Imel je širok krog znancev in prijateljev, s katerimi so se potepali naokrog in prepevali po gostilnah.
Poleti leta 1914 se je prijetno življenje končalo. Vpoklican je bil kot rezervni poročnik, vendar so mu zaradi bolezni odložili odhod na fronto do decembra. Takrat pa je bilo treba zamenjati civilno obleko za vojaško uniformo in se odpraviti na pot.
Pisanje dnevnika je bilo med tedanjimi vojaki dokaj razširjeno. Da ga bo pisal, je očitno sklenil že pred odhodom, saj so mu na prve strani knjižice prijateljice in prijatelji napisali svoje pozdrave in dobre želje.
"Spodaj voda, zgoraj sneg"
Popisovanje potovanja na fronto v Karpate se je začelo, kot bi se peljal na zanimiv izlet v tuje kraje, prav kmalu pa je dotlej neznane podobe vojne občutil na lastni koži. Ob prihodu na položaje se je še pošalil: "Ob 6-h zvečer sem ubil prvega sovražnika. Bila je uš." Smisel za humor pa je začel bledeti po prvih mrzlih sneženih nočeh, ki jih je prebil v strelskih jarkih. Komentar je bil sicer še nekam prizanesljiv: "Spodaj voda, zgoraj sneg" in pristavil je, da je pač "Naturmensch", ko pa mu je omrznila noga, je bilo šale konec. Eden redkih prizadetih vzklikov v celi epopeji je: "Ali se bo pač našel kdo po vojni, ki bo vse to jasno očrtal?"
Iz prve vojaške izkušnje jo je še poceni odnesel. V bolnici "Mladika" v Ljubljani so ga pozdravili, vojaške oblasti so ga odlikovale in povišale v nadporočnika, potem pa takoj poslale spet nazaj na bojišče, tokrat v Galicijo. Nevarnosti in bližine smrti se je zdaj že privadil; v dnevniku odslej zavzame drugačen slog pisanja. Izogiba se opisu grenkih dogodkov, pač pa pripoveduje o plemenitih, duhovitih in zabavnih dogodkih. Tako imaš pogosto občutek, da sploh ne gre za dogajanje, ko jim je viselo življenje na nitki, temveč za nekakšne terenske vaje.
Kozličkov pogreb
Poletje 1915 je bilo v Galiciji precej zatišno, spopadov nekaj tednov ni bilo. Življenje se je odvijalo v strelskih jarkih, kjer so si postavili lesene stavbe. Častniki so si krajšali čas s prirejanjem veselic. To pa niso bila navadna pijančevanja, temveč so se odvijala po dogovorjenih scenarijih. Veselice so poimenovali na primer "Kurat zdravi dušno stanje v šicengrabnu", "Kozličkov pogreb" in podobno. Pilo in pelo se je, pa celo plesalo.
Seveda pa je bilo zatišja konec tisti trenutek, ko je prišlo povelje za napad. V teh bojih je bila potrebna sreča, da te niso poslali v gotovo smrt ali da nisi postal žrtev lastnega topništva; Franc Zupančič je to srečo imel.
Koncem poletja 1915 so prepeljali polk na Koroško, od koder so ga razporedili v pogorje Zahodnih Julijcev južno od Trbiža. Položaji so bili visoko v skalovju v okolici Viša, 2666m. Kljub grozeči nevarnosti bližnje italijanske vojske je prerazporeditev drugam pospremil z besedami: "... kar težko se je ločiti od tega gorskega paradiža."
Gledališka igra v strelskem jarku pri Bovcu
Dolg predor vodi iz rudnika svinca pri Rablju na italijanski strani do Loga pod Mangrtom na slovenski strani. Po njem je enota prikorakala v Bovško kotlino. Najprej so jih usmerili strmo in visoko v pobočje Rombona. Pogled na razrušeni Bovec je pospremil z vzklikom: "O kultura 20. stoletja!" Ves osupel je doživljal, kako se ob udarcih težkih granat cela gora strese kot ob potresu. K sreči je prišla kmalu odredba o preselitvi na položaje v zalednih linijah. Sledila je mila zima, v kateri so si krajšali čas s postavljanjem bivališč, urejanjem poti in okolice, petjem v pevskem zboru, izdajanjem časopisa "Pištolica" in celo z uprizarjanjem gledališke igre A. Medveda "Prvi april". Vojaki so se našemili v igralce in v strelskem jarku dvakrat odigrali predstavo. Pobrano vstopnino je Zupančič poslal v dobrodelni sklad za goriške begunce, v časopisa "Slovenec" in "Slovenski narod" pa poročilo o dogodku skupaj s poimenskim seznamom darovalcev in fotografijami, ki jih je ob tej priložnosti posnel. Zanimivo je, da se je to dogajalo v neposredni bližini in isti dan, kot je z nepričakovanim naskokom uspelo nemški vojaški enoti osvojiti dolgo zaželeni vrh Čukljo nad Bovcem.
"Postal sem pogrebc"
Marca 1916 so polk prepeljali na južno Tirolsko. V bližini Bolzana so se šest tednov urili, potem pa odkorakali proti jugu. Tam, kjer se zadnje gore spuščajo v Padsko nižino, je potekala široko zastavljena ofenziva. Spet je imel Zupančič srečo: kmalu potem, ko so prišli v prvo linijo, je bilo najhujših bojev konec, tako da so opravili le delo pogrebcev, saj je vsepovsod ležalo polno trupel ubitih Italijanov.
Junija 1916 so jih naložili na vlak in spet poslali v Galicijo. "In zopet se pokažejo zanikrne slovaške bajte, katere pač nisem več želel videti tekom vojske," je napisal v dnevnik. Res se je 7. stotniji 27. domobranskega polka, ki jo je vodil, v prvih julijskih dnevih hudo godilo. V enem tednu je po več zaporednih bojih ostalo od 265-tih mož samo še vsega 45, ostali so bili ubiti, ranjeni ali ujeti. Razočaran nad slabo organizacijo, nesposobnimi nadrejenimi in aktivnimi častniki, ki so se v boju potuhnili, je zapisal: "To me tako prevzame, da sklenem uveljaviti tudi jaz vse svoje napake."
Zdravniško spričevalo: izguba apetita in nespečnost
Avgusta 1916 se je vrnil domov na dopust, med tem časom pa so njegov polk premestili na kraško bojišče. Ko je prišel na prednje položaje v bližini Kostanjevice na Krasu, mu je bilo vsega dovolj. Z z zdravniškim potrdilom izpričanimi težavami (srčna nevroza, želodčni in črevesni katar, revmatizem, nespečnost, izguba apetita ipd.) se je smel umakniti v zaledje; najprej v bolnico, nato na okrevanje v Rogaško Slatino in slednjič za tri mesece v pisarniško vojaško službo.
Ujetništvo v Rusiji
Maja 1917 je z 29. dopolnilnim bataljonom prišel na priprave v bližino Škofje Loke, nato pa s transportom v Romunijo. Na fronti v bližini Črnega morja se je ponovila zgodba s prejšnjih bojišč. Zaradi slabe organizacije in neusklajenih povelj v bitki ob reki Putni je prišel avgusta 1917 s celo enoto v rusko ujetništvo.
"Razen manteljna nimam prav nič pri sebi"
Med dvomesečnim pohodom v notranjost Rusije je doživljal ponižanja, ki jih ni bil vajen. Z osuplostjo je ugotavljal, da realnost glede slovanskega bratstva ni v skladu z njegovimi prejšnjimi predstavami. Potovanje se je zaključilo v mestecu Insar blizu Penze zahodno od Urala. Častnike so nastanili v zanikrni hiši, kjer so ostali eno leto. To je bil čas revolucije; sami Rusi so živeli še v večji negotovosti kot ujetniki. Vse mogoče vojske so lazile naokrog, draginja in z njo lakota sta naraščali. Razmere so se iz dneva v dan spreminjale na slabše in ujetnikom je postala kmalu prva skrb, kako dobiti svojo redno ujetniško plačo, saj je v vseh blagajnah po državi kronično zmanjkovalo denarja. Vendar se Franc Zupančič dostojanstveno izogiba samopomilovanju in ne jadikuje. Od prvega dne v Rusiji se intenzivno uči jezika, postopoma razvije družabne stike z domačini in v svojem kvartirju preživlja dni med študijem ruščine, francoščine, matematike, zvezdoslovja, trigonometrije in literature. Navdušen je nad Tolstojem, in ko se avgusta 1918 s sojetnikom Ivanom Černejem odpravita na tvegano pot proti Moskvi, spotoma obiščeta Tolstojev grob in njegovo posestvo na Jasni Poljani. Na grobu meditirata in pišeta, potem pa jima pisateljeva vdova razkaže hišo. Vznesenost je še večja, ko se seznanita s Tolstojevim zdravnikom Dušanom Petrovičem Makovickyjem, ki prebiva v graščini in ju povabi, naj pri njem prenočita. Obširni zapis v dnevniku in članek v reviji "Življenje in svet" kažeta na to, kako mogočen vtis je zapustil ta dogodek. Še vedno je med listi dnevnika vejica posušene praproti s pisateljevega groba.
Vračanje ujetnikov iz Moskve v domovino ni bilo prav nič veselo. Nad njimi je visela grožnja ponovnega vpoklica na italijansko bojišče, zato so oklevali, če je sploh pametno vrniti se domov. Pa se je k sreči v oktobru vojna končala in tako tudi pisanje dnevnika.
Človek mnogih čednosti
Ob spremljanju življenja Franca Zupančiča skozi štiri dramatična leta se oblikuje podoba zanimivega človeka mnogih čednosti. Omenim lahko izredno skromnost. Trikrat je bil odlikovan, pa tega v dnevniku sploh ne omenja. V bežnem opisu spopada na Bovškem mimogrede navrže, da "se mi je posrečilo ujeti 40 Italijanov." V opisovanju bitk je sploh redkobeseden. Na kratko in jedrnato opiše le dejstva, o grozodejstvih pa molči.
"... zagrizenega Nemca namesto mene!"
Med podrejenimi je bil zelo priljubljen. Ko je nepričakovano prišla odredba o njegovi premestitvi k drugi enoti, so izbrali vojaki odposlance in šli prosit na višje poveljstvo, da naj Zupančič ostane pri njih. Ob tej priložnosti v dnevniku zabavlja čez vodstvo: "Ti hudiči pri temu zaflikanemu regimentu, namesto mene zagrizenega Nemca!" Vzrok za premestitev je bila izrazita slovenska narodna zavednost, ki prežema vse njegovo delovanje in pisanje. Kot častnik avstroogrske armade seveda ni smel očitno propagirati slovenstva, vendar izkazujejo nagovori vojakom kakor tudi mnogi citati prepisani iz dnevnega časopisja živo zanimanje za narodnostno problematiko, predvsem pa za kočljivo razmerje med Nemci in Slovenci.
"Lenin pač hoče Rusijo upropastiti"
V politiko se aktivno ni vključeval, se je pa zanjo izredno zanimal. Bral je raznorazne časopise in si izpisoval najbolj zanimive odlomke. V ruskem ujetništvu je napisal: "Časopis "Ruskoje slovo" kar žremo, toliko interesantnosti nam prinese vsak dan." Sem in tja si je dovolil tudi kakšen komentar, na primer: "Lenin pač hoče Rusijo upropastiti." Izkušnje, ki jih je dobil v stiku z bolgarskimi in češkimi sojetniki, so bile take, da se je pridušal: "Bog me obvari imeti še kedaj slovanske ideale!"
Dokler je bil v avstroogrski vojski, se je modro izogibal vrednostnim sodbam in političnim izjavam, ki bi mu lahko škodovale. Sem in tja mu je sicer ušlo diplomatsko zavito mnenje o razmerah v vojski, do katere je bil zelo kritičen. Že v prvem tednu na fronti potoži nad nesposobnim vodstvenim kadrom: "V miru za nobeno rabo - v vojski voditelji! Značilno!" Zgrožen je nad izredno slabo organizacijo bojevanja, kar je povzročilo mnogo nepotrebnih žrtev. Ko opisuje usodne nespametne odločitve nekega polkovnika, pristavi: "Take so kazni za višje; če napravi neumnost, se ga pa pošlje nazaj na varno!" Zgledno organiziranost in informiranost vodstva in podrejenih je opažal pri nemških enotah, s katerimi so prihajali v stik.
"Imamo veliko jago na stenico"
V nos mu je šlo repenčenje prenapetih častnikov in hipohondrov med njimi. Ogorčeno zapiše: "Kaj stotnik Ravanelli počne, to je pa že preveč! Zdaj ga boli glava spredaj, potem zadaj, nato zgoraj, potem ga boli vrat, želodec, kmalu ga bodo še lasje na plešasti glavi ... Bog nas varuj takih aktivnih oficirjev!" Sam je bil do sebe namreč dokaj strog in potrpežljiv. Ko piše o bolečinah, ki mu jih povzroča revmatizem, zaključi: "Naj ima tudi ta svoje veselje!" Spopadanje z mrčesom v ujetništvu stoično pospremi s komentarjem: "Imamo veliko jago na stenico". Svojo fotografijo, kjer si trebi uši, hudomušno označi z besedami "Nedeljsko opravilo v vojski" in skupinsko fotografijo vojakov, ki počnejo isto, naslovi "Zatiralci nežnih živalic pri delu".
"... čreva na drevesu, na tleh pa samo noge"
Tisto, po čemer se pisanje Franca Zupančiča najbolj razlikuje od podobnih že objavljenih dnevniških zapisov iz prve svetovne vojne, je izredno veder odnos do težkih okoliščin, v katere je bil postavljen. Brezskrbno omeni: "Danes se je spomnila laška artilerija tudi moje bližine. Bojim se skoro, da bi mi pri oknu šipo ubili." In ko gre na patruljo, dobrodušno poroča: "Grem strašit Italijane. Dam deset strelov na razne strani, da se bodo bali tu in tam."
Neprijetnosti, ki jih doživlja v ujetništvu, večkrat pospremi z vzklikom: "O sladko je za domovino in cesarja trpeti!"
Potem ko je minil začetni šok, je kasneje od krvavih prizorov opisan le eden, pa še ta nekam obešenjaško pripoveduje o nekem razmesarjenem vojaku: "... čreva na drevesu, na tleh pa samo noge."
Sočutje do "uboge pare"
Kljub temu se vedno znova sočutno odziva na žalostna spremljevalna opažanja. Gane ga trpljenje Bošnjakov, Dalmatincev, Poljakov in sploh Slovanov, ki jih je nemško in avstrijsko vodstvo uporabljalo samo kot nosače in pri tem strašno trpinčilo.
Prizadeto izjavi: "Naj ne pozabim sledeče, kar se ponavlja ves čas vojske pri vseh polkih: pri komandah si napravljajo krasne vile iz samih desk, kuhinje, posebej jedilne sobe, da, celo stranišča iz desk, vse seveda lepo pokrito s strešno lepenko. Ko je to gotovo, se uporablja moštvo zato, da dela tu okrog prave parke. Pota se posipajo celo z drobnim peskom. Iz takih kuhinj se kadi podnevi in ponoči. Za ubogo paro, ki ima izpostavljeno ves čas svoje življenje sovražnikovi krogli, pa nimajo ene deske, ne koščka papirja, da bi si napravil streho; Bog obvaruj, da bi si napravil ogenj, da bi se ogrel, posušil ali celo kavo skuhal. Sovražnik bi videl dim. Seveda - dim od brigadekomande se ne vidi."
Opisoval je skrajno stisko domačinov v Galiciji, ki so ostali v vojni vihri brez vsega. S trpečimi je bil solidaren in velikodušno pripravljen prispevati denarno pomoč. Po smrti enega svojih vojakov je organziral v svoji stotniji dobrodelni sklad za pomoč vdovam in sirotam. Tudi celoten izkupiček od vstopnine za gledališko predstavo v strelskem jarku pri Bovcu je namenil za goriške begunce. Plemenita in hrabra dejanja svojih vojakov v prvih spopadih v Karpatih je opisal v časopisnem članku in jih nagradil z denarjem iz lastnega žepa.
Še v skrajni revščini ujetništva prostovoljno prispeva tri rublje za program na mestnem plesu, "ker nisem hotel biti umazan; pa mi ni žal, ker sem se dobro zabaval."
Fajfendekel ali pucpenzel
Duhovit je v izražanju in v dejanjih. Svojega oficirskega slugo prijazno imenuje enkrat "fajfendekel", drugič "plemeniti pucpenzel". Do svojih zoprnikov ni nikoli žaljiv, se pa pikro in odločno upira šikaniranju nadutih nadrejenih. Tudi način, kako je kaznoval svoje vojake, ki so storili prekrške, je duhovit. Tistemu na primer, ki je kradel konzerve, je dal navesiti okrog vratu konzerve z napisom: "Tat pri sedmi kompaniji" ter ga postavil ostalim vojakom za negativen zgled.
Pohvala generala Jellenchicha
Kljub lahkotnemu videzu, s katerim si je pomagal skozi težke čase, pa je znal ločiti, kdaj je čas za sproščenost in kdaj za bistro ukrepanje. Eno so bile veselice, drugo organizacija dela. Tudi pri slednji je bil zelo uspešen, saj ga je na Bovškem pisno pohvalil celo sam general Jellenchich, potem ko si je ogledal, kakšno naselje koč za moštvo, skladišč in poti so izdelali pod njegovim vodstvom.
Zaradi humanega odnosa do vojakov je užival njihovo iskreno naklonjenost. Ko so se v ujetništvu razmere spremenile in je v novih okoliščinah bivšim podrejenim zrasel greben, je izjavil neki vojak Zupančiču: "Če vas spoštujem, vas spoštujem kot človeka, čisto nič kot šaržo. Šarža je meni nula. Nisem vaš hlapec, če sem bil v Avstriji."
"Videl sem bitja v lepih oblekah ..."
Absurdnost vojne jasno zazveni v izjavi na italijanskem bojišču: "Čudno, 16 let študirat; pa namesto da bi imel človek mirno uživanje študiranja, mora biti zelo zadovoljen, če lahko leži v dežju pod preluknjanimi "celtnami" za gručo kamenja sredi gozda v artilerijskem ognju in ne varen pred kroglami pušk!"
Prizadet nad ponižanji v prvih dneh ruskega ujetništva zapiše: "Videl sem bitja, ki hodijo okrog v lepih oblekah in čreveljčkih, se vozijo s fijakerji itd., in spomnil sem se, da so to ljudje. Za menoj pa vedno mož z bajonetom, kakor za največjim razbojnikom! Ali je pa mogoče zdaj narobe prav, da se jemlje prostost in zdravje in da se zapira v barake ali celo v ječo one, ki živijo po božjih in človeških postavah?"
Nočna "podoknica" ruskim vojakom
V dnevniku preseneti njegovo veliko zanimanje za vse oblike kulturnega udejstvovanja. Predvsem je bil prepričan pevec in dober tenorist. Na veselicah so večglasno prepevali, petje pa je spremljalo tudi vojaške pohode. Ob tem je pogosto trčil z nemškimi oficirji, ki so prepovedovali slovensko petje v avstrijskih krajih, češ da je to provokacija. V dnevnikih in spremljevalnih beležnicah so pogosti zapisi besedil pesmi v raznih jezikih, saj se je povsod, koder je hodil, naučil kakšno novo.
Najbolj nenavaden in skorajda objesten dogodek za vojni čas pa je prav gotovo "podoknica" Rusom na gališkem bojišču. Zupančič je šel ponoči z dvema tovarišema preko vseh žičnih ovir proti ruskim položajem; sto korakov pred ruskimi jarki so vojakom večglasno zapeli venček slovenskih narodnih pesmi, nato pa so se mirno vrnili nazaj v svoje jarke.
"V časopisih stoji ..."
Redno je spremljal časopise in si prepisoval zanimive odstavke. Ko je žena ljubljanskega župana pisatelja Ivana Tavčarja gospa Franja podarila Zupančičevi stotniji zbirko petintridesetih knjig, je organiziral izposojanje le-teh med moštvo in vodil evidenco o izposojenih knjigah. Sam je v dnevnik zapisal celo obnovo A. Dumasove "Dame s kamelijami". V ujetništvu se je v najkrajšem času naučil ruščine in bral vse, kar mu je prišlo v roke. Najbolj ga je očaral Tolstoj, zato je razumljivo njegovo vzhičenje ob obisku na pisateljevem grobu. Čas v ujetništvu je izrabil za samoizobraževanje, ko pa je v Moskvi čakal na povratek v domovino, si je ogledoval muzeje, galerije, cerkve in Kremelj.
"Ob 3.07-h proti Budapest (8.45)"
Kot geometer je bil zelo natančen človek. Včasih je že kar smešna njegova obsedenost za zapisovanje podatkov. Začne se s tem, da so do minute natančno zapisani vsi vozni redi in kraji, skozi katere so potovali. Vodil je podrobne sezname o svojih približno 250-tih podrejenih. Redno je sezname obnavljal, poleg imena in priimka vojaka navaja še letnico rojstva, domači kraj, poklic, znanje jezikov in zaznamek, kaj se je z njim zgodilo. Ko so v Tirolah prestopili državno mejo med Avstroogrsko in Italijo, je ob povratku takoj izračunal: "Tako smo bili vsega skupaj v Italiji 22 dni in 9 ur ali 537 ur."
V ujetništvu je našel novo temo, kjer se je lahko izrazilo njegovo veselje do zbiranja podatkov. Redno je beležil cene živil na trgu in njihovo rast. Iz zapisanih številk bi zlahka izračunali visoko stopnjo inflacije v revolucionarnem letu 1917/18.
Skrbno ošiljen svinčnik
Vojaki so uporabljali za pisanje dnevnikov tanke v platno vezane beležnice. Zupančič je vanje pisal z vedno skrbno ošiljenim tintnim svinčnikom. Njegova pisava je lahko čitljiva; zanimivo je, da se je s kaligrafsko natančnostjo potrudil še zlasti takrat, ko je opisoval usodne dramatične dogodke, medtem ko postane v zatišnih časih pisava bolj malomarna. Vse napolnjene knjižice je sproti pošiljal domov očetu, ki jih je zanj shranil do konca vojne. Ko mu je v ruskem ujetništvu zmanjkalo prostora v sedmi beležnici, je zapisovanje nadaljeval v zanikrnem karirastem blokcu s perforiranimi lističi. Ker je bil brez platnic, se je žal izgubilo nekaj prvih listkov z zapisi za devet dni.
Težko razumljiva arhaična slovenščina
Začetno ovohavanje zapuščine se je razvilo v obširno delo. Jezik je bil včasih težko razumljiv, saj se je slovenščina v osmih desetletjih precej spremenila. V dnevniku se pojavljajo izrazi, katerih pomen lahko le slutimo ali sklepamo glede na vsebino stavka. Poleg tega je kot posledica dvojezičnega okolja mnogo slovenskih besed mešanih z nemškimi, kasneje pa z ruskimi izrazi. Sprva sem se v množici danes že zastarelih vojaških izrazov komaj znašla, vendar so mi postale stvari bolj jasne ob pomoči zgodovinarja mag. Damijana Guština.
Časopisni članki in fotografije
Ker so v zapuščini ohranjeni iz dnevnikov "Slovenski narod" in "Slovenec" izrezani Zupančičevi članki, sem v knjižnici pregledala časopise iz vojnih let in našla F. Zupančiča kar nekajkrat omenjenega. Vojna je bila prva leta zelo pregledna, saj je časopis redno objavljal imena ujetih, ranjenih in ubitih vojakov, prav tako pa je poročal o napredovanjih in odlikovanjih. Kasneje je bila cenzura čedalje ostrejša, tako da je uporabnih informacij čedalje manj.
Velika dragocenost je obsežna zbirka fotografij. F. Zupančič je imel pri sebi fotoaparat, sam je na položajih razvijal slike. Potrudil se je, da je celo iz ruskega ujetništva prinesel spominske fotografije ljudi, s katerimi je preživel celo leto. Tako so skoraj vse etape in vsi pomemnejši dogodki na njegovi poti opremljeni s slikami.
Pri urejanju bogatega slikovnega gradiva je mnogo postoril že F. Zupančič sam. Vestno je opremil večino fotografij z natančnim opisom, kdo je na sliki ter kje in kdaj jo je posnel.
Življenjska zgodba Franca Zupančiča se zdaj zaključuje. Sam se je bil lotil urejanja zapiskov v letih 1923-1925, kasneje pa mu je bolezen preprečila dokončanje dela. Morda je po moji obdelavi zapuščine nastalo nekaj drugačnega, kot je bil nameraval sam. Zdelo pa se mi je potrebno, da opravim delo sama kot zavezanost svojim koreninam, ne pa da prepustim delo osebno neprizadetim strokovnjakom. Pa čeprav le preko pisane besede, je bilo prijetno spoznati svojega deda.
Jasmina Pogačnik
Edited by: SFronta at: 12/31/02 8:43:03 am
|
SFronta
g. Zdraha
Posts: 716
(31/12/02 9:09)
|
Franc Zupančič: Dnevnik 1914-1918
Nekaj dni po izidu dnevnika Franca Zupančiča sem knjigo prvič videl pri kustosu Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani Marku Štepcu. Ob njenem listanju sem skoraj izgubil oči, saj sem v njej opazil objavljeno spodnjo fotografijo Franca Zupančiča, kako s kozlom na planini Golobar stoji pred neko skalo - pa saj točno vem, katera skala je to!!! 
Čez 5 minut sem že kar iz muzeja klical na založbo, kjer so mi dali Jasminine kontaktne podatke. Ostalo je zgodovina...
Spodnje fotografije ne potrebujejo dodatnega komentarja.
Edited by: SFronta at: 12/31/02 9:21:37 am
|
|
-
-
Literatura in periodika
-
-
 |
 |
|
 |
|
 |
